Francesca že od začetka velja kot tiha in vase zaprta oseba. V seriji jo vidimo bolj malo, ker se je zelo hitro poročila. Še predno je vstopila v družbo, kot je bilo v navadi v tistem času. Njena zgodba je, vsaj po mojem mnenju, dolgočasna, saj se skoraj celo knjigo vrtimo okoli nečesa zakar itak vsi vemo, da se bo zgodilo slej kot prej. In res se.
Francesca je mlada vdova brez otrok. Kot vdova uživa določeno mero svobode, ki jo seveda z veseljem izkorišča. Se pa med naslednikom naslova, ki je bratranec njenega pokojnega moža in njo, razvije neko čustvo, ki ga mora predvsem ona še obdelati. Z njegove strani gre za ljubezen na prvi pogled in tudi dočaka srečen konec. Njena zgodba ima tudi malce tragičen pridih, saj se ves čas trudita za naslednika. Ali jima uspe, pa izvemo v zadnji knjigi.
V tej knjigi pa gre za tipično zgodbo takratnega časa. Vsaj zgodbo, ki jo srečamo v kar precej knjigah. Lepotica in lepotec se srečata, nekaj časa renčita en na drugega, nato se zaljubita in si čustev ne upata priznati, nato sledi srečen konec. In to je v večji meri obnova cele knjige.
Hyacinitina zgodba je ena najbolj žalostnih v seriji. Mama Violet je bila noseča z njo, ko je umrl njen mož. Hyacint je tako edina od Bridgertonovih otrok, ki očeta nikoli ni poznala. Je precej mlajša od ostalih. Edina sreča je, da je Gregory približno njenih let. Skupaj dajeta družini nagajiv ton in sta kriva, da je marsikatera hrana pristala tam kjer ne bi smela.
V osmi knjigi spremljamo še zadnjo ljubezensko zgodbo najmlajšega sina Edmunda in Violet. Gre še za eno ljubezen med dvema prijateljema. Zgodba ni sama posebej nič kaj posebnega in v resnici rečeno je tudi zgodba, ki mi je najmanj ostala v spominu.
9.knjiga: Srečno do konca svojih dni
Zadnja knjiga v seriji je nekakšen skupek osmih epilogov vsake posamezne knjige. Na koncu je dodana še kratka zgodba o Violeti. Izvemo odgovore na vsa morebitna vprašanja, ki so nam ostali po branju knjig.
Serijo o Bridgertonih sem prebrala v celoti dvakrat. Drugič sem sproti brala še deveto knjigo. Nekako imam občutek, da so prve štiri knjige res dobre oziroma imajo zgodbo, ki si jo zapomniš. Imam občutek, da so ostale štiri zgodbe spisano na silo. Sicer čist luštni poletni ljubezenski romani ampak nimajo neke zgodbe, ki bi si jo človek zapomnil. Od vseh parov sta mi k srcu najbolj prirasla Pen in Colin. Malce sem žalostna zaradi njune nadaljnje prihodnosti, ki ni čisto rožnata. Zgodba pa mi je daleč najljubša tista od Benedicta.




Ni komentarjev:
Objavite komentar