Še ena luštna in berljiva knjiga za izziv. Sprva sem za izziv socializma imela v mislih eno drugo knjigo (Belo se pere na 90) a me je ta nekako poklicala k sebi. In uf, kakšna luštna knjiga je tole.
Pisatelj opisuje svoje odraščanje v času socializma v Mariboru. Knjiga je dokaj kratka a tako polna, da bralec zlahka dobi občutek, da ima več strani. Na vsaki strani se nekaj dogaja in zapeljala me je tudi v moje otroštvo. Sama sem sicer rojena proti koncu 80-ih in sem odraščala v 90-tih a vseeno je to obdobje pred internetom, mobiteli in raznimi igralnimi konzolami.
Sama se spomnim kako smo otroci komaj čakali na konec pouka in smo hiteli domov, da smo se igrali okrog bloka. Največkrat z isto družbo kot v šoli. Ko sedaj tako razmišljam sem svoj prosti čas večinoma preživela s sošolkami. Najboljše pa so bile počitnice pri babici, kjer ni bilo nekega nadzora in smo počeli kar smo hoteli. Spomnim se, da smo eno poletje celo prekartali. Uf, lepi spomini. Vem, da smo igrali remi in da je čas, kar švignil mimo nas. Sedaj ko sem svojemu sinu hotela razložiti pravila igre, pa sem mogla celo poguglati igro, saj sem pozabila pravila.
Skratka dela smo imeli polno. Elastika za gumitvist je bila obvezna oprema, prav tako kolo (najbolj se spomnim svojega rozastega Poniya) in kotalke, ki so kasneje izgubile primat proti rolarjem. Moji rolerji so imeli plastična koleščka, bili so vijolične barve in škripali že na daleč, da so me vsi slišali. Nekateri so imeli celo take s petimi koleščki. Taki so bili pravi carji.
Svoj prvi mobitel sem dobila v 6.razredu osnovne šole. Spomnim se, da nismo cele dneve preživeli na njih, saj razen pošiljanja SMS in klicanja, kaj dosti nisi mogel početi na njih. Se pa spomnim, da smo zbirali mobi kartice. Vsaka mobikartica je imela fotografijo ptice. Več različnih si imeli, večji car si bil.
Nekje v takšnem tonu je spisana knjiga. In res gre za eno tako lahkotno in sproščujoče branje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar