Nevesta in Glasba senc - Julie Garwood

 

Julie Garwood je pisateljica za katero sem že večkrat slišala. Ljudje imajo načeloma kar radi njena dela, meni osebno pa nekako ne 'potegne' njen način pisanja. Po prvi prebrani sem mislila, da gre pač slučajno za tak roman, pri drugi pa sem že opazila, da gre za nek vzorec.

In kaj točno me je zmotilo? Njene osrednje teme so sicer meni ljube. Sedaj že vsi veste, da sem velika oboževalka Škotske in Višavcev, zato sem res komaj čakala, da posežem po kakšni njeni knjigi, ko bom spet potrebovala njihovo bližino. Ampak so me njene knjige na žalost pustile hladne in tokrat poglavarji klanov pri meni niso dobili nobenih plus točk. Obe glavni junakinji sta dokaj tečni in na momente slabo prebavljivi, preveč svojeglavi, da bi človek lahko rekel, da funkcionira in na sploh preveč razvajeni. Nimata tiste nežne narave, ki bi jo od junakinje takšne zgodbe pričakoval. Oba poglavarja sta dokaj tipična škotska poglavarja a nimata tiste dodatne iskrice, da bi človek lahko rekel, da sta dobra osrednja junaka.

Torej v preteklem mesece sem prebrala dve njeni deli. Prvo nosi naslov Nevesta. Kot daje že slutiti naslov in opis na zadnji strani, se bo tukaj dogajalo nekaj okrog poroke. In res. Mogočni škotski poglavar Alec Kincaid si mora po kraljevem ukazu izbrati nevesto med štirimi hčerami angleškega barona Jamiesona. Po spletu okoliščin si izbere ravno Jamie, ki v resnici ni baronova hči. Baron se je namreč poročil z njeno materjo, ko je ostala sama in noseča, po smrti svojega moža. Očim ima sicer Jamie neskončno rad, vendar že kaj kmalu je bralcu jasno, da gre za izkoriščanje mladenke. Tako s strani očima, kot s strani sester. Vse pa je tako zapakirano, da že rahlo spominja na neko popačeno zgodbo o Pepelki. Po poroki poglavar Kincaid in Jamie skupaj z njeno sestro in njenim novim možem (poročila se je tudi njena sestra) odjaha na daljno Škotsko višavje. Pripadniki klana novo nevesto sprejmejo dokaj zadržano a kaj kmalu si pridobi njihovo naklonjenost. Kot smo že navajani v takih romanih, se zgodi še zaplet, ki ga uspešno reši nihče drug kot kralj. Cela zgodba mi nekako ne funkcionira in mi ves čas nekaj manjka. Jamie se kar vda v usodo in ne nudi nobenega odpora, ki bi sovpadal z njeno začetno predstavitvijo. Alec pa tudi ne izrazi svoje alfa moškosti. Roman je hladen, nima nekega dogajanja, ki bi si ga človek posebno zapomnil.

Drugi njen prebran roman pa nosi naslov Glasba senc. Tudi v tej zgodbi se kralj odloči, da poročilo lepo princeso Gabriello z višavskim poglavarjem. Za njenega bodočega moža je določen miroljubni škotski poglavar Monro. Poroka naj bi potekala v opatiji, kamor Gabrielle potuje skupaj s svojim spremstvom. Na poti si še želi ogledati »svojo« doto, Finneyjevo ravnico. Tam pa se zaplete v krvavi obračun med dvema klanoma, ki si lastita to območje. Po spletu okoliščin reši Liama, za katerega se nato izkaže, da je brat enega od bojevniških klanov. Po prihodu v opatijo Gabrielle izve, da so njenega bodočega moža brutalno umorili. Gabrielle se tako zopet znajde na poti v Anglijo in bo najverjetneje zopet uporabljena kot pogajalsko orodje spletkarskega kralja Ivana. A vmes poseže usoda in Gabrielle nekako pristane pod zaščito drugega mogočnega poglavarja Škotske, Colma MacHugha, ki je po naključju brat Liama. Med njima se, kaj pa pričakovati drugega, razvije ljubezen, ki jo kmalu okronata s poroko.

Imamo sicer kar nekaj slovenskih prevodov te pisateljice a res ne vem, če bom še posegla po kakšni njeni knjigi. Navadno, ko berem svoja mnenja o knjigah, ugotavljam, da sem nad romancami večinoma navdušena, sploh kadar gre za moje Viševce a tokrat pa sem res razočarana. Ampak kot pravijo, preveč je dobrih knjig, da bi človek vztrajal pri branju tistih, ki mu niso všeč.