Dickerjeva romana sem oba nekako stlačila v letošnji izziv. Po aferi Harry Qubert, ki je dobila malega Goncourta, pa sem Baltimorske uvrstila v kategorijo Švica, saj je pisatelj po rodnosti Švicar.
Zopet je osrednji lik pisatelj Marcus Goldman. Tudi tokrat se sooča s krizo pisanja a tokrat se odloči, da bo spisal knjigo o svoji družini in o dogodkih, ki so se pripetili v njegovi mladosti. Na začetku spremljamo opis dveh vej družine Goldman, Montclairskih in Blatimorskih. Opiše v čemu je razlika med njimi. Skozi pripoved spoznavamo njegovo preteklost in njemu ljube osebe. Zgodba se ves čas stopnjuje in strani se kar same obračajo, saj želimo čimprej izvedeti, kaj se je dogodilo in kaj pisatelj označuje kot Drama.
Seveda se nam na zadnjih straneh razkrije celotna zgodba in sama moram priznati, da sem nekaj podobnega pričakovala. Sicer ne sam razlog ampak usoda glavnih junakov mi je bila jasna že kar hitro. Kljub temu, da mi je knjiga res odlična in sem jo prebrala v enem dnevu, saj je enostavno nisem mogla odložiti, bi lahko pisatelj zgodbo (vsaj konec) malo bolj razvil. Konec je kar hiter oziroma je Drama zelo, vsaj po mojem mnenju, na hitrico razložena in bi glede na to, da celo knjigo čakaš na razkritje, bila malo bolj dodelana zgodba.
Definitivno knjigo priporočam vsakemu, da jo prebere, saj gre res za knjigo, ki je ena izmed boljših. Ves čas vleče, da jo bereš in niti na moment ne postane dolgočasna. Polno imamo oseb in dogodkov, ki se zopet zložijo v dobro zgodbo. Res upam, da bo Mladinska knjiga prevedla še kakšno pisateljevo knjigo, saj je na zelo dobri poti, da postane eden mojih ljubših.
Ni komentarjev:
Objavite komentar